Med vsemi vrstami ploščic za tla, stene in še druge površine so nekoliko bolj priljubljene keramične ploščice, saj so lahko zelo kakovostne. Prav vsaka keramična ploščica je sestavljena iz dveh delov. Osnovni del je glina, ki je bila žgana na zelo visoki temperaturi. Ta del keramične ploščice je praviloma sivega barvnega odtenka, ker glina vsebuje primesi aluminijastega oksida.
Prav tako je osnova keramične ploščice tudi rdečkasta. To pa pomeni, da glina v tem primeru vsebuje tudi železo. Drugi del ploščice predstavlja glazuro. To je prevleka za osnovo iz gline. Glazura je lahko visokega sijaja ali pa je mat. Glazuri s sijajem so prav tako dodane svinčene spojine.
Tipične lastnosti za keramične ploščice
Vsekakor je dobro, če pri izbiri ploščic za dom ali katerikoli drug objekt poznamo njihove lastnosti oziroma karakteristike. Ključna zadeva, na katero moramo biti še posebej pozorni, je vsekakor vpojnost glinene osnove. To pomeni, koliko vode lahko keramične ploščice vpijejo. Takšen podatek je praviloma izražen v procentih. Boljša kot je ploščica, manj vode bo popila.
Za keramične ploščice, ki se polagajo zunaj objektov, mora biti vpojnost nižja od 3 %. Ploščice iz keramike znotraj objekta pa imajo lahko tudi precej večjo vpojnost.
Trdota glazure pri keramičnih ploščicah
Pri izbiri keramične ploščice je torej sila pomemben podatek vpojnost. Enako pomembna je tudi trdota glazure. Za pa se meri oziroma izraža z enoto PEI. Ploščica je bolj obstojna, če ima večjo trdoto, kar je zelo logično.
Za stanovanjske objekte se navadno uporabljajo keramične ploščice, ki imajo PEI med 2 in 3. Če pa se keramika na primer polaga v javnih objektih, mora biti praviloma njen PEI precej večji, in sicer okoli 5. Pri izbiri ploščic iz keramike pa je prav tako dobrodošlo vedeti, ali bomo keramiko polagalo na tla, strop ali na stene. Za keramične ploščice, ki se polagajo na tla, mora veljati, da imajo tršo strukturo.