Ko enkrat postaneš starš, potem dobro veš, da te zvečer čaka večerno branje in otroške knjige. Nekateri staršom se to ne da, nekateri pa prav uživajo. Pri nama z možem je točno tako, da se možu nikoli ni dalo brati pravljic, ampak je pa res, da si jih je z veseljem izmišljeval, tako da otroci nikoli niso zaspali brez pravljice. Jaz pa sem tista, ki vedno v roke vzame otroške knjige in jim prebere pravljico.
Takoj ko sem začela brati pravljice, sem se včlanila v knjižnjico in jo obiskovala vsak teden. Saj veste kako gre. Ena knjigica vsak dan, torej sem morala imeti 7 knjigic za en teden. Rada sem prebirala pravljice svojim otrokom in jim včasih preberem še danes, čeprav so večji. Ne boste verjeli, nikoli mi otroci niso rekli, da ne bodo več poslušali pravljic, ker so že veliki, vedno so prav veseli, ko vidijo, da jaz izbiram otroške knjige, ker jim bom povedala pravljice.
Najlepše mi je videti te nasmejane in zadovoljne obraze, ko komaj čakajo, da se vsedem na posteljo in začnem brati.
Tudi meni so všeč otroške knjige, ker so enostavno lepe in večkrat pomislim, da bi otroške knjige moralo brati več ljudi, kajti tako bi dobili ta dober občutek, kako je življenje lahko lepo in kako se vse lahko konča srečno. Tisto upanje, pričakovanje, veselje in smeh, ki ga imajo otroške knjige je najlepše. Jaz knjige vedno berem zelo doživeto, ker se mi zdi tako prav, kajti tako otroci doživijo in začutijo tisto pravo pravljico.
Moj mož pa otroške knjige pusti na polici in govori izmišljene pravljice, ki pa jih otroci ravno tako obožujejo. Mož vedno predlaga, da naj otroci sami povedo, kakšno pravljico bi poslušali in tako se skupaj odločijo. Zame pa pridejo v poštev otroške knjige, ker nimam toliko domišljije, kot jo ima mož.