V moji družini se ni pelo in igralo. Moja mama mi je vedno govorila, da so bile zime na krasu v času njenega otroštva vedno mrzle in puste in neskončno tihe. Pri njihovi hiši ni bilo glasbe. In ta tema in mrak, ki se je naselil v srcu moje matere že v njenem otroštvu, je skozi njeno maternico, prešel vame. V otroštvu nisem nikoli čutila stika z glasbo. Edina glasba, ki mi je prišla v otroška ušesa, je bila glasba burje, ko je v temnih zimskih nočeh zavijala okoli vogalov naše kraške hiše.
Z igranjem kitare sem se srečala šele v poznih najstniških letih, v času, ko sem se prvič zagrela za takrat popularnega in še živečega pevca skupine Nirvana, Kurt Cobaina. On je bil tisti, ki me je navdušil, da poizkusim igrati kitaro še sama. pokazal mi je namreč, da lahko skozi igranje odlično izraža svoja čustva. Njegova čustva so bila podobna mojim. Težka karma naših prednikov se je zgostila na naših ramenih, saj generacije pred nami niso imele časa čustvovati. Življenje je bilo v njihovih časih preveč organsko, da bi se kdo preveč ukvarjal z bolj tenkočutnimi prvinami človeške duše. Ta privilegij so imeli samo filozofi in prezgodaj umrli pesniki, kot na primer Kosovel. Žal je moj najstniški idol kmalu po tistem, ko sem pričela igrati kitaro, umrl. S kitaro sem ostala sama in poizkušala vztrajati, vendar me je življenju po enem letu igranja in spoznanja osnovnih akordov, odpeljalo stran. Sicer sem jo nosila s seboj, a mi jo je polomil razburjeni oče moje prve hčerke še v času nosečnosti z njo. In od takrat sem pozabila na njo.
Postala sem mati in vpisala študij likovne pedagogike. Šele čez dobrih deset ler je kotara spet prišla v moje življenje. In takrat mi je rešila življenje. Odkrila mi je tenkočutnost mojega srca, ki se je rušilo pod težo nakopičenega besa, razočaranja in žalosti. Kitara mi je pokazala moč Lepote in ljubezni.