Pametni telefon in otroštvo
Kako lepo je bilo v našem otroštvu. Bilo je lepo in brezskrbno. Današnja mladina pa brez pametnih telefonov več ne gre nikamor. Mi smo imeli kolesa, pa žoge za nogomet, košarko in odbojko ter namizni tenis. Veselo smo se gibali sem in tja. Prirejali dirke s kolesi okrog bloka, da smo jezili starejše stanovalce, ki so se umikali. Za nogomet smo imeli kar doma narejene gole, brez mrež seveda. Nabijali žogo sem in tja cele popoldneve. Marsikatera žoga je tudi odletela v kakšno okno na bloku in razbila steklo. Pa je bilo konec nogometa pred blokom za nekaj časa. V bližini smo imeli tudi košarkarsko igrišče. Ko ni bilo druge smo pač metali na koš in igrali trojke.
V primeru slabega vremena pa smo imeli v bloku tako imenovano mladinsko sobo. V njej smo imeli postavljeno mizo za namizni tenis, imeli smo tudi omaro v kateri so bile razne družabne igre. Ta starejši otroci smo igrali pingpong, ta mlajši pa so nam pobirali žogice ali pa igrali človek ne jezi se tam v kotu za mizo. Prelepo je bilo. Nismo rabili pametnih telefonov in računalnikov. Vedno smo se dogovorili za uro srečanja že en dan prej. In vedno smo bili točni in na mestu kot smo se dogovorili. Dandanes pa mladina potrebuje tri klice in vsaj pet kratkih sporočil preden se najdejo in dobijo. Najprej klic za srečanje, pa sporočilo startam, pa še eno sporočilo čez pet min pridem. Ko zamujaš klic ali pa sporočilo kje si, zamujaš. In potem med hojo proti cilju bulita vsak v svoj telefon in si pošiljata sporočila. Glupo in neumno. Za vse že uporabljajo te pametne telefone, za računanje, pisanje, risanje, kupovanje in celo gledanje televizije. Ni čudno, da potem ko so brez telefonov, ker se je razbil ali pokvaril tekajo okrog ko kokoši brez glave.…